Kaj je cepljenje?



Cepljenje je postopek, pri katerem v žival vnesemo majhno količino oslabljenega ali mrtvega mikroorganizma, ki povzroča bolezen. Le-ta stimulira imunski sistem živali, da ustvari zaščitni odziv brez dejanske okužbe. Protitelesa, ki se ob tem tvorijo, žival zaščitijo, če kasneje pride v stik s povzročiteljem bolezni, proti kateri je bila cepljena.

Odkar redno uporabljamo cepiva za zaščito malih živali, se je močno zmanjšala pojavnost mnogih nevarnih kužnih bolezni. Kot vsa učinkovita zdravljenja, seveda tudi cepljenja niso povsem brez tveganja. V času, ko se veča zaskrbljenost glede varnosti cepiv, imamo na srečo na voljo veliko število raziskav glede koristi in tveganj cepljenj, dobljene informacije pa lahko pomagajo veterinarjem in lastnikom, da se pravilno odločajo o tem, kako bodo zaščitili zdravje svojih živali.


 


Zakaj cepiti živali?


Najbolj očitna prednost cepiva je, da prepreči pojav kužne bolezni pri živali, ki cepivo prejme. To še posebej velja za visoko učinkovita cepiva, ki preprečujejo potencialno smrtne bolezni (pasja kuga, pasja parvoviroza, steklina, mačja panlevkopenija). Druga cepiva, ki bolezni ne preprečijo povsem, pa zmanjšajo resnost njenih kliničnih znakov (bolezni zgornjih dihal).


Manj poznana, a vseeno zelo koristna lastnost cepiv, je preprečevanje epidemij (pri živalih govorimo o epizootijah) v živalski populaciji s pomočjo t.i. čredne imunosti. To pomeni, da če imamo veliko število posameznikov zaščitenih s cepivom, ni dovolj dovzetnih živali, da bi se bolezen v populaciji lahko širila. Na ta način so zaščitene tudi necepljene živali. V primeru, da se število cepljenih živali zmanjša, pa se nekaj posameznih primerov lahko hitro razširi v epizootijo. Kolikšen del populacije mora biti cepljen, da čredna imunost deluje, je odvisno od razširjenosti povzročitelja bolezni, učinkovitosti cepiva in drugih dejavnikov, v večini primerov pa je ta delež ocenjen na 90% populacije. Zato velja, da niti zelo učinkovita cepiva ne bodo preprečila razvoja epizootije, če je v populaciji veliko necepljenih živali.


Vsekakor zelo pomemben vidik cepljenja živali je tudi zaščita njihovih lastnikov in drugih ljudi. Primeri stekline pri ljudeh zaradi ugrizov psov so bili včasih velik zdravstveni problem, grožnjo je zmanjšala šele uveljavitev programa cepljenja proti steklini. V državah, kjer cepljenja ne izvajajo sistematično, steklina še vedno predstavlja resno težavo. Na človeka se lahko s psa prek urina prenese tudi leptospiroza, ki je sicer redka in manj kužna bakterijska bolezen, a je v primeru kliničnega obolenja lahko zelo resna in vodi v odpoved ledvic, jeter in drugih organov, tako pri psu kot pri človeku.

 

Kaj, kdaj, kako pogosto?


Pasji in mačji mladički od mame prejmejo t.i. maternalna protitelesa, ki jim v prvih tednih življenja nudijo zaščito pred kužnimi boleznimi. Z odraščanjem jih postopno izgubijo in, če so cepljeni, razvijejo svoja. Količina maternalnih protiteles se začne zmanjševati med 6. in 8. tednom in pada do starosti 14 do 16 tednov. V tem času so mladički vedno bolj dovzetni za okužbe, dokler ne razvijejo svoje imunosti. Zato se mlade živali večkrat (največ trikrat) cepi v starosti od 6 do 16 tednov. Zadnji odmerek osnovnih cepiv mora pes ali mačka prejeti v starosti 16 tednov ali več. To je še posebej pomembno, če je mati mladičkov redno cepljena in je torej pričakovana količina maternalnih protiteles velika – le-ta namreč vse dokler ne izginejo, upočasnjujejo razvoj aktivne oz. lastne imunosti mladiča. Če je pes ali mačka prvič osnovno cepljen pri starosti 12 tednov ali več, za osnovno zaščito torej zadoščata dva odmerka cepiva. Kljub temu zamika z začetkom cepljenja z namenom, da bi se izognili trem zaporednim odmerkom, ne svetujemo, saj so mladički med 8. in 12. tednom potem nezaščiteni in zelo dovzetni za okužbo, sploh npr. s parvovirozo oz. mačjo kugo.


Cepiva delimo v dve skupini: osnovna in dodatna. Osnovna so tista cepiva, ki žival ščitijo pred povzročitelji resnih, hitro nalezljivih bolezni in za katere so cepiva priznana kot varna in zelo učinkovita. Priporočljivo je, da se s temi cepivi v rednih intervalih cepi vse živali. Sem sodijo cepiva proti pasji kugi, parvovirozi, virusnemu hepatitisu in steklini pri psih ter proti panlevkopeniji (mačji kugi oz. parvovirozi), herpesvirusu in calicivirusu pri mačkah. Za ta cepiva velja, da okužba z boleznijo, katero preprečujejo, predstavlja bistveno večje tveganje za zdravje živali, kot pa samo cepljenje. Dodatna cepiva so cepiva, ki ščitijo pred boleznimi, ki so manj razširjene in manj nalezljive. Cepljenje pojav teh bolezni prepreči ali vsaj ublaži njihove znake. Med dodatna cepiva prištevamo npr. cepiva proti leptosprozi, parainfluenci ter bakteriji Bordetella bronchiseptica pri psih in cepivo proti levkozi pri mačkah.


Tudi starejše živali ob cepljenju razvijejo ustrezen imunski odgovor, poleg tega za njih cepljenje ne predstavlja nič večjega tveganja kot za mlade živali. Tako ni nobenega utemeljenega razloga, da bi bilo potrebno cepljenje živali pri določeni starosti prekiniti.


Program cepljenja proti pasjim kužnim boleznim

Program cepljenja proti mačjim kužnim boleznim

 

Ali so varna?


O pogostosti pojavljanja in resnosti stranskih učinkov cepljenj so bile opravljene številne raziskave. Najpogostejši stranski učinki so lokalne ali sistemske preobčutljivostne (alergijske) reakcije. Te predstavljajo do dve tretjini vseh stranskih učinkov. Težave v večini primerov minejo same od sebe ali z minimalnim zdravljenjem. Lokalnih reakcij z oteklino kože se pogosto sploh ne opazi, če pa pride do anafilaktične reakcije (oteklina glave, težko dihanje, huda oslabelost, močno bruhanje in driska v nekaj urah po cepljenju), je potrebna takojšnja veterinarska pomoč. Na srečo je teh primerov v praksi zelo malo in so rešljivi. Tveganje za alergijske reakcije na cepiva je pri različnih živalih različno, majhni psi so bolj občutljivi kot veliki.


Pogosto se predvideva, da bi morala biti cepiva odmerjena glede na telesno težo živali, podobno kot velja za večino ostalih zdravil pri veterinarskih pacientih. To ne drži. Medtem ko večina zdravil deluje z razporeditvijo po telesu in učinkuje glede na koncentracijo v krvi in tkivih, cepiva stimulirajo imunski sistem na mestu, kjer so bila aplicirana. Količina cepiva, ki jo prejme žival, je tako minimalna količina antigena, ki je potrebna, da stimulira zaščitni imunski odziv. Če uporabimo manjši odmerek cepiva, kot ga priporoča proizvajalec, obstaja tveganje, da s cepljenjem ne bomo izzvali zadostnega imunskega odgovora za zaščito pacienta.


Hujši stranski učinki po cepljenjih so zelo redki in pogosto povezani s specifičnimi genskimi predispozicijami pri posameznih živalih z boleznimi imunskega sistema. Cepljenje se omenja kot eden izmed možnih sprožilcev različnih avtoimunih bolezni, zato se za cepljenje pri živalih z zgodovino pojava omenjenih obolenj odločamo zelo previdno s skrbnim tehtanjem tveganja in koristi za posamezno žival.